Gor
Univerza v Mariboru

7. Mnenja detektivov o upravičenih nadzorih na delovnem mestu

Pri projektu so kot pedagoški in delovni mentorji sodelovali trije (3) aktivni detektivi, med njimi tudi predsednik Detektivske zbornice Republike Slovenije. Detektivi so v nadaljevanju zaupali svoje izkušnje, mnenje ter dobre prakse pri nadzorovanju zaposlenih na delovnem mestu.

Tina Kramberger, detektivka

Z detektivsko dejavnostjo se ukvarjam že več let in moram reči, da sem v praksi doživela že marsikaj. Podjetja, oziroma posamezne odgovorne osebe, s katerimi sodelujem, imajo različne poglede na delo, zaposlene in nadzor na delovnem mestu. Iz tega razloga se razlikujejo moje storitve, saj je vsako delo prilagojeno specifičnim potrebam in željam naročnikov. Res je, da priporočam smernice in jih seznanim z dobro prakso, pri čemer opažam, da mi naročniki popolnoma zaupajo. Pri delu seveda upoštevam njihove želje, saj ni vsem delodajalcem cilj, da ob (hujši) disciplinski kršitvi delavca odpustijo. Tako je velikemu številu delodajalcev, na primer ob pozitivnem alkotestu v interesu, da delavcu pomagajo pri morebitnih težavah z alkoholom in delavca kot takšnega ne želijo izgubiti.

Kot dobra praksa se je izkazala preventiva; to pomeni redno izvajanje alkotestov, kontrol bolniškega staleža in podobno. Delavci so tako seznanjani, da lahko pridem npr. enkrat na mesec ali enkrat na tri mesece. Na terenu ob kontroli bolniškega staleža sem tako že slišala, da so me že pričakovali. Takšen delavec si najverjetneje ne bo vzel bolniškega staleža takrat, ko za to ne bo res nujno potrebno in ga izkoriščal (npr. šel v tem času na morje, če tega ne bo imel dovoljenega).

Naslednja stvar, ki jo opažam kot dobro prakso, so ukrepi, ki jih delodajalci sprejmejo ob kršitvah. Napačno je namreč mišljenje, da bo sama izvedba alkotesta rešila problematiko uživanja alkohola na delovnem mestu, če se po pozitivnem alkotestu nič ne zgodi (delavec ni poklican na sestanek, ne dobi nobenega opomina …).

Ob izvajanju kontrol bolniškega staleža pa večkrat naletim na situacijo, kjer se mi delavci popolnoma zaupajo in potožijo o vseh stvareh, ki jih bremenijo v službi. Največkrat je vzrok slaba komunikacija z delodajalci in posledično slabi odnosi. Zato se mi zdi upravičen pomislek, da se bodo razmere še bolj zaostrile, če delodajalec angažira detektiva. Iz tega razloga je še toliko bolj smiselno uporabljati preventivo, saj se s tem kontrolirani delavec ne počuti (toliko) izpostavljenega, saj gre za rutinske storitve.

Večkrat se mi zdi, da delodajalci in delavci izkoristijo moj položaj kot nevtralno osebo, ki ji lahko zaupajo, saj se mi zdi, da na terenu potem vedno izvajam neke vrste mediacijo. Imela sem primer, ko je bila delavka na delovnem mestu s fizično obremenitvijo in na bolniškem staležu zaradi nosečnosti, ampak je bila noseča zgolj nekaj tednov in delodajalcu tega (še) ni povedala. Na drugi strani pa je bilo delodajalcu nenavadno in sumljivo, da je delavka na bolniškem staležu, če je z njo vse v redu, videvali so jo v kraju … Ker sem mediatorka, sem k dotični zadevi pristopila sočutno s pogovorom in na ta način mirno rešila zadevo.

V praksi se je že večkrat zgodilo, da se je ob izvedbi kontrole bolniškega staleža ugotovilo, da delavec na navedenem naslovu ne prebiva več, in sicer tudi po več let. Slednje se po navadi zgodi v primerih, ko se preselijo bližje službi in spremembe namensko ne javijo, da lahko še naprej dobivajo višje povračilo potnih stroškov prevoza na delo in z dela.

Ljudje smo različni in naš nivo poštenosti je velikokrat odvisen od več dejavnikov. Menim, da je povsem utopično pričakovati, da bomo z detektivskimi storitvami rešili probleme na delovnih mestih. Upam pa si trditi, da jih lahko bistveno zmanjšamo in z ustreznim pristopom in komunikacijo izboljšamo tudi medsebojne odnose.

Žiga Primc, detektiv

Nadzor zaposlenih je v marsikaterem (slovenskem) podjetju še vedno tabu tema. Večja podjetja se sicer različnih nadzorov pri zaposlenih poslužujejo, vendar to prevečkrat velja za oddelke, ki niso del uprave (npr. skladišče, proizvodnja, transport). Pri nadzoru je po mojih izkušnjah prevečkrat čutiti neenakost oziroma priviligiranost pri zaposlenih. Tisti, ki so bližje neki odgovorni funkciji imajo lahko določeno protekcijo. Po drugi strani pa je potrebno razumeti podjetja, ki nadzore izvajajo nad delavci, ki delajo s težko mehanizacijo, s potencialno nevarnimi stroji in podobno, saj lahko tam hitro pride do težjih poškodb.

Sam zagovarjam pristop, ki temelji na enakopravnosti in kjer vodstvo podjetja ubere pristop vodenja z zgledom. Izjemno redki so primeri kjer bi npr. direktor srednje velikega podjetja prvi opravil alkotest in pokazal, da se na delovnem mestu ne pije. Obstajajo seveda tudi nekatere izjeme, kjer se je to že zgodilo, vendar ko govorimo o nadzoru zaposlenih ne more mimo namigovanj, da so tega nadzora deležni le nekateri oziroma nekatere skupine zaposlenih, ne pa vsi. Razlog vidim v pristopu, ki temelji le na hitrem kaznovanju očitnih kršiteljev, saj se razne kontrole in nadzore izvaja takrat, ko obstaja utemeljen sum, da je nekdo pod vplivom ali da zlorablja svoje pravice na način, ki je zakonsko sporen. Bistveno bolj učinkovit bi bil sistematičen pristop, ki nebi delal izjem, ki bi temeljil na rednih, naključnih testih in bi v prvi vrsti skrbel za visoko zavedanje pomembnosti varstva pri delu in posledično malo kršitev. V kolikor podjetje uspe ustvariti dobro organizacijsko kulturo, ki zaposlene v prvi vrsti vzpodbuja k odgovornemu delu in jih za to tudi nagrajuje (ne nujno v denarnem smislu), to zanj pomeni dolgoročno uspešnost in zdravje zaposlenih. Omenjeno organizacijsko kulturo se da v slovenskem prostoru opaziti pri (trenutno le) peščici podjetij, ki to uspešno vzpostavljajo in vzdržujejo po zgledu »največjih« podjetij, ki so sinonim za dobre delovne pogoje. Sam sem imel priložnost spoznati primere dobre prakse kot tudi tiste, ki se nikakor ne morejo pohvaliti z zglednim vodenjem.

Opažam, da je podjetjem v večini primerov pomembnejša cena, kot pa sama kvaliteta opravljene storitve. Posledično se podjetja za določene storitve odločajo pri ponudnikih brez detektivske licence, ki pa so nezakonita, vendar ti primeri ne pridejo velikokrat na (čeprav so nekateri prišli tako daleč in bili tudi neuspešni zaradi nezakonitega izvajanja). Tisti, ki se informirajo preden se odločijo za nadzor zaposlenih hitro spoznajo, da je pravilen in zakonit postopek ključen za njihovo uspešno delo. V nasprotnem primeru lahko trpijo velike finančne posledice, ki jih prvotno nikakor niso predvideli. Uporaba detektivov za preverjanje disciplinskih kršitev zaposlenih oziroma njihov nadzor, ko ta temelji na pravni podlagi, je v večini primerov edina zakonita izbira, ki pa je opravljena strokovno in s čim manjšim poseganjem v posameznikovo zasebnost. S pravo izbiro izvajalca (detektiva) za opravljanje nadzora nad zaposlenimi lahko podjetja zgradijo organizacijsko kulturo, ki bo temeljila na transparentnosti, strokovnosti in bo vzpodbujala zaposlene, da na delovnem mestu ravnajo odgovorno. S tem se izognemo večini delovnih nesreč, odsotnosti z dela zaradi poškodbe/bolezni in drugih situacij, ki negativno vplivajo na delovno klimo in nenazadnje prispeva k boljši bilanci zaradi manjših stroškov, ki so posledica teh neželjenih situacij. To pa je nekaj kar je v interesu vsakega managerja.

Dr. Miha Dvojmoč, predsednik Detektivske zbornice Slovenije

Izvajanje nadzorov nad zaposlenimi je vedno pereče vprašanje. Z nadzori posegamo v temeljne človekove pravice in svoboščine zato je prav, da posege opravijo posege, ki imajo znanje, v zakonskih (ne pa tudi podzakonskih ali internih) aktih določene pravice – v primeru detektivov upravičenja.

Slovenska zakonodaja ločuje že zaposlene v javnem sektorju in v zasebnem sektorju, kar prikazuje tudi moč sindikatov javnega sektorja in zaposlene postavlja v neenakopravno pozicijo, tako bi po mojem mnenju bilo potrebno izenačiti možnosti nadzora v javnem in zasebnem sektorju.

Seveda pa potencialni strah izvira predvsem iz nepoznavanja detektivske dejavnosti ter vstopnih pogojev, ki jih morajo detektivi izpolnjevati, da svoje delo lahko opravljajo, predvsem visoka izobraženost, detektivsko usposabljanje ter izpit in varnostno preverjanje. Podjetja z najemom detektiva dobijo visokokvalificirano osebo, ki de facto zna in sme posegati v pravice posameznika ob tem pa je varnostno preverjen in stalno nadziran. Na koncu je za stranko predvsem pomembno ali bo poseg, ki ga je njen pooblaščenec (v našem primeru detektiv) izvedel zakonsko skladen in bo zdržal tudi sodno presojo, to pa je tista pravna varnost, ki je stranki ostali ne morejo zagotoviti.

Za dodatno opravnomočenje detektivske dejavnosti bo potrebno delo tako detektivov, kakor tudi Detektivske zbornice Republike Slovenije, ki bo temeljilo na ozaveščanju pravnih in fizičnih oseb in s tem tudi strokovne javnosti o prednostih sodelovanja z detektivi v navedenih primerih in širše.


8. Viri in literatura